Cerkev v Dražgošah je prvič omenjena leta 1535, nekdanja cerkev Sv. Lucije pa je nastala med leti 1642 in 1647, nad vasjo »Pri Cerkvi«. Stara cerkev je bila opremljena s štirimi »zlatimi« oltarji, ki sodijo v sam vrh rezbarske umetnosti. Med drugo svetovno vojno so bile Dražgoše porušene in tudi od cerkve je ostalo kup kamenja. K sreči je Muzejsko društvo iz Škofje Loke dalo pred rušenjem cerkve oltarje prepeljati v Škofjo Loko. Danes delno ohranjeni oltarji stojijo v kapeli loškega gradu. Od notranje opreme so ostale še orgle, ki še danes služijo svojemu namenu v cerkvi v Železnikih. Poleg cerkve je bilo takrat tudi pokopališče, župnišče, mežnarija, ena kmetija, kasneje pa še šola in prosvetni dom. Razvaline stare cerkve so bile nekaj časa nedotaknjene. Leta 1992 pa je tedanji župnik Maksimiljan Ocepek podal pobudo, da bi se uredil pomnik v spomin na staro cerkev. Po grobem čiščenju se je pokazalo,da je tlak po cerkvi ostal ohranjen skoraj v celoti, od zidovja pa je ostalo zelo malo sledi. Ostanki zidu so se obnovili in na novo pozidali do višine enega metra. Na delno ohranjene podstavke dveh stranskih oltarjev so se položile stare kamnite plošče. Ker je bil glavni oltar v celoti porušen, se je na novo pozidal podstavek oltarja, na vrh pa se je položila betonska oltarna plošča. Leta 1993 se je nad zidovi, kjer je bila zakristija in stal zvonik naredila streha, pokrita s škriljem, pod njo pa so shranjeni ostanki iz stare cerkve. Na razvalinah stare cerkve je nastal spominski park, nekajkrat na leto pa je na obnovljenem prostoru ob lepem vremenu tudi sveta maša. V letu 2004 je bil postavljen na tem mestu kozolec s kratkim opisom dogajanja okrog cerkve, tlorisom in slikami stare cerkve.

Po drugi svetovni vojni so vaščani najprej postavili leseno barako, zraven postavili zvonik in vanj obesili zvonova, rešena iz stare cerkve. Ker je bila baraka lesena, jo je zob časa pričel razjedati. Leta 1959 je v vas prišel nov župnik Maksimiljan Ocepek. Z vaščani se je pričel pogovarjati o gradnji nove cerkve. Najprej se je določila lokacija, kje naj bi nova cerkev stala. Odločili so se, da je najprimernejši in najdostopnejši prostor, kjer je stala lesena baraka (cerkev). Ker je bila takratna oblast naperjena proti cerkvi, so leta 1963 s težavo končno dobili lokacijsko dovoljenje, med tem pa že izbrali arhitekta ing. Toneta Bitenca. Temeljni kamen je bil blagoslovljen 18.10.1964. Leta 1965 je bila cerkev pokrita, poleg nje pa je stal nov zvonik, ki je že služil svojemu namenu. Zunanji videz cerkve je sodoben, hkrati pa je sama podoba cerkve podobna stari ljudski in cerkveni umetnosti. Notranji izgled cerkve je bil prepuščen slikarju Stanetu Kregarju, ki je notranjščino poslikal z umetniškimi freskami. Da je cerkev posvečena sv. Luciji, je poudarjeno tako, da podoba te svetnice izstopa iz freske.

Cerkev je bila posvečena na binkoštno nedeljo, 2. junija 1968.

Narodopisna znamenitost so umetelno izdelani dražgoški kruhki iz medenega testa, ročno, unikatno okrašeni z narodnimi ornamenti. Izdelovanje dražgoških kruhkov sega več kot 200 let nazaj. Zakališnikovemu Janezu, kmetu in čebelarju je ostajal med. Pa se je domislil, da bi hči kruh zamesila s segretim cvetličnim medom namesto z vodo. Hlebčki pečeni v krušni peči so bili lepe rjave barve in dobrega okusa – rekli so mu »ta medeni kruhek«.

Kmalu se je po Selškem in tudi širši okolici izvedelo za kruhek. Branjevke so ga prodajale na loškem placu, najbolj veseli pa so bili otroci, ko jih je Miklavž obdaril s parkeljni, angelčki in seveda Miklavži. Za svete tri kralje je bila navada, da so dekleta fante obdarile s krajčki. Izdelovanje dražgoškega kruhka se je prenašalo iz roda v rod. Tudi danes je veliko povpraševanje po kruhkih. Primerni so za darila, so obstojni, se ne pokvarijo in ne lomijo. Pravi dražgoški kruhek lahko v Dražgošah še danes naročimo. Izročilo se vestno prenaša na naslednji rod, saj se ga učijo delati v enodnevni delavnici tudi v šoli, pa tudi recept ni skrivnost (na približno en kilogram moke je potrebno dodati pol litra segretega medu, mleti cimet, mlete klinčke in jelenovo sol). Za samo izdelovanje je potrebno imeti spretne roke,domišljijo in neskončno mero potrpežljivosti.

Pristni dražgoški kruhek je temne barve in oblikovan ročno.